Riž po kitajsko s hrustljavimi začinjenimi tofu kockami

Velikokrat sem si želel narediti riž po kitajsko (da bo tak kot v kitajski restavraciji) in velikokrat mi ni uspelo. :) Tokrat pa mislim, da lahko končno rečem, da sem našel zmagovalni način. Rad jem riž s prilogo, zato sem zraven naredil še hrustljave tofujeve kocke v sojini omaki s sveže mletim črnim poprom. Enostavno preprost recept za vse začetnike v kuhi s tofujem. Če si želite poizkusiti tofu, ali pa če iščete recept kako pripraviti okusen tofu, vam priporočam ta recept.

Ugotovil sem, da riž po kitajsko najbolje uspe, če uporabim beli dolgozrnati riž v razmerju ena in pol skodelice vode/skodelico riža. Obrok sem pripravljal za tri osebe, tako sem uporabil dve skodelici riža (merica je kazala 180 ml) in tri skodelice vode.

Preden sem se lotil kuhe riža sem z njega spral odvečni škrob. Riž sem stresel v posodo in vanjo nalil mrzlo vodo, z roko premešal in nato vodo odlil. To sem ponovil še dvakrat. Ko sem vodo zadnjič odlil, je bila ta že precej bistra (postopka ni potrebno ponavljati več kot trikrat, saj ni potrebno, da je voda popolnoma bistra).

Posodo sem postavil na kuhalnik in dolil tri skodelice vode. Kuhalnik sem nastavil na najvišjo temperaturo in posodo pokril. Riž se najbolje skuha, če ga med kuho ne mešamo in ne odkrivamo. Ko je voda zavrela sem nastavil nižjo temperaturo (tako da je voda še vedno, a komaj vrela) in nastavil urni opomnik na 15 minut. Po petnajstih minutah kuhanja na nizki temperaturi sem kuhalnik izklopil in opomnik nastavil še na 5 minut. Posodo sem ves čas pustil zakrito s pokrovko. Po petih minutah je riž po kitajsko pripravljen in se ga lahko postreže.

Riža nisem solil, ker sem vedel, da bodo tofu kocke dovolj slane.

Za tri osebe sem uporabil 400 g tofuja. Tofu vsebuje veliko vode in če želimo, da so kocke res hrustljave ga je potrebno dobro odcediti. Prebral sem, da obstajajo prav namenske stiskalnice za to, ampak seveda je tudi brez njih možno doseči želen rezultat :). Ker je bil tofu pakiran po 200 g sem vzel dva kosa tofuja. Vsakega posebej sem zavil v par papirnatih brisač. Zavita kosa sem postavil na krožnik, nanju pa sem postavil enega večjih loncev ter ga napolnil z vodo. Obteženega sem pustil 30 minut in na 10 minut zamenjal brisače. Ker pa sem bil nestrpen, sem se proti koncu odločil, da bom tofu stisnil kar z rokami, kar se je izkazalo za napako. Zaradi tega je struktura enega tofuja popustila in ni bil več primeren za rezanje na kocke (moral sem ga narezati na trakce, pa še ti so razpadali - mogoče ni izgledalo najlepše, vendar je bil okus pravi).

Ko sta bila tofuja odcejena sem enega narezal na 1 cm velike kocke, drugega pa na trakce (približno 1 cm široke, 2 cm dolge in pol centimetra debele).

Narezan tofu sem dal v plastično posodo, ga prelil s tremi žlicami sojine omake, čez pa namlel še črni poper (s poprom nisem "šparal"). :) Vse skupaj sem nežno premešal z leseno kuhalnico. Nato sem dodal še tri žlice sojine omake ter še malo svežega popra. Zopet sem vse premešal in mešanico postavil v hladilnik, da se marinira 30 minut.

Ko je pol ure minilo, sem mešanico vzel iz hladilnika in v ponvi segrel nekaj žlic olivnega olja. Ko se je olje segrelo sem zmanjšal temperaturo in začel dodajati kocke in trakce v ponev.

Če se vam mudi pripraviti obrok, potem svetujem, da tofu narežete na trakce, saj ga v tem primeru popečete samo na dveh straneh, da postane tofu prijetno hrustljav. S kockami pa si je treba vzeti malo več časa, saj jih je potrebno popeči najmanj na štirih straneh, da dosežemo najboljšo hrustljavost.

Tofu sem pekel dokler ni postal prijetne rjave barve na vsaki strani in ga nato pobral iz ponve.

Hrustljave tofu kocke so tako bile pripravljene. Po njih sem potresel še sezamova semena. Po želji se jih lahko potrese tudi z narezano zeleno čebulo ali drobnjakom.

Pa dober tek!